Kolikokrat ste se v zadnjem tednu počutili tesnobne, zaskrbljene, utrujene, nezadovoljne? Vas skrbi, da bo pretirani stres pustil posledice na vašem zdravju? Se vam zdi, da ste kot ladjica sredi nevihte, in ne veste, ali boste zdržali vse pritiske? To lahko spremenite!

Verjetno vsi poznamo ljudi, ki jim nič ne pride do živega. Ko izgubijo službo, si najdejo drugo. Zbolijo sicer redko, vendar ko se to zgodi, si hitro opomorejo. Ob manjših ali večjih življenjskih nevšečnostih zamahnejo z roko in se nasmejani lotijo naslednjega izziva. Konflikte učinkovito rešujejo in imajo visoko samopodobo. Verjamejo, da bodo ne glede na slabe razmere kos situaciji.
Se tudi vi sprašujete, kaj je skrivnost njihove odpornosti na stres?
Odgovor je v rezilientnosti ali emotivni odpornosti (ang. resilience). Rezilientnost je sicer izraz, ki se uporablja v industriji in opisuje material, ki je odporen, vendar prožen, prilagodljiv, ter se pod vplivom sile nekoliko deformira, vendar se tudi hitro vrne v prvobitno obliko.
Rezilientnosti se je na srečo mogoče tudi naučiti in to je namen naših delavnic ki se izvajajo enkrat letno.
Vas zanima več? Vprašajte me!

Izgorevanje je eno od tveganj, na katera bi morali biti pozorni mnogi ljudje. Predvsem tisti, ki si zastavljajo visoke cilje in imajo občutek, da zmorejo vse in jim vse uspeva (ali skoraj vse). Žal prav tisti redko opazijo, da nanje »preži zver«, ki ji rečemo tudi burnout sindrom, zelo potiho in neopazno, kot plenilec, ki lahko dolgo časa pritajeno čaka na svojo žrtev. Ko jo zagledamo, je že prepozno. Bolezen nas prizadene z vso močjo, dostikrat nam ne preostane več nobena rešitev. Popolnoma smo izčrpani in lahko le nemočno ležimo v postelji ter se sprašujemo, kaj se nam je zgodilo. Zveni znano?  

Postopoma nato pridobivamo odgovore, običajno po dolgem iskanju, velikokrat šele po pravem romanju od zdravnika do zdravnika, od preiskave do preiskave, dokler končno nekdo ne omeni neke druge možnosti: sindroma izgorevanja!

Po kratkem občutku olajšanja, ker zdaj vsaj vemo, kaj nam je, se začne raziskovanje ‒ kateri so znaki, simptomi, kako naj se prepričamo, da gre prav za to?

K sreči se vse več govori o tem, informacij je veliko ... Morda celo preveč, saj se v množici informacij najde veliko vsaj nepotrebnih, če ne že škodljivih.

Če čutite fizično in psihično izčrpanost, postajate cinični, razdražljivi, občutite odpor do službe, čeprav ste jo še pred kratkim opravljali z veseljem, ne zmorete več opravljati nalog, ki ste jih do zdaj opravili brez težav, in imate občutek, da ste nezadovoljni, neizpolnjeni, nesrečni, je možno, da izgorevate. Zadnjo besedo sicer prepustite zdravniku, saj ni krvne preiskave ali testa, ki bi z gotovostjo določil diagnozo izgorevanja. Za diagnozo te bolezni je treba opraviti nekaj korakov, izključiti bolezni s podobnimi simptomi in se pogovoriti s strokovnjakom, ki izgorevanje zna prepoznati. Preberite tudi članek na povezavi: https://med.over.net/clanek/sindrom-izgorelosti-ko-je-vsega-prevec/?utm_source=forum&utm_campaign=title&utm_medium=search.

Čeprav čutimo, da kar naenkrat ne zmoremo več, je dejstvo, da se izgorevanje dogaja počasi; že veliko pred zlomom so prisotni opozorilni znaki, a jih, ko se prvič pojavijo, ne prepoznamo.

Nisem slučajno napisala ‒ »prvič«, saj se izgorevanje pogosto in rado ponavlja. Zakaj? Ker izgorevanje ni samo posledica delovnih obremenitev, je najprej in predvsem posledica sklopa osebnostnih lastnosti in prepričanj, ki nas počasi in neizogibno pripeljejo do točke, ko nas zastrašujoča izkušnja prisili k spremembi. In če teh sprememb ne opravimo, bodisi ker ne želimo bodisi ne znamo, in si ne poiščemo pomoči, se izkušnja ponavlja, dokler se iz nje končno nečesa ne naučimo ‒ predvsem poskrbeti zase, opaziti prve opozorilne znake in takoj ukrepati.

Pot nazaj z zadnje stopnje izgorevanja, ki ji rečemo tudi adrenalni zlom, je namreč dolga, mučna in polna zastojev. Če smo imeli na začetku bolezni občutek, da smo padli v globoko in temno luknjo, je pot iz luknje polna ovir, trnova in predvsem dolgotrajna. Okrevanje po adrenalnem zlomu lahko traja tudi več let, prvi znaki okrevanja, če je bolezen pravilno prepoznana in zdravljena, so opazni po nekaj mesecih, redkokdaj prej.

Pogosto me sprašujejo, kako zdravimo sindrom izgorevanja. Na to vprašanje ni enoznačnega odgovora. Veliko je odvisno od stopnje izgorelosti, preostale funkcionalnosti (vprašanje bolniškega staleža) in tega, kateri simptomi so najbolj moteči. V hudih primerih lahko uporabimo zdravila, običajno uporabljamo uspavala in pomirjevala (po potrebi), pri hudih simptomih anksioznosti in depresiji pa predpišemo antidepresive. Čeprav je pri izgorevanju učinkovitost antidepresivov nekoliko slabša, jih lahko uporabimo, in pri mnogo ljudeh imajo ugoden učinek, vsaj pri obvladovanju zelo motečih, akutnih simptomov. Vendar gledano dolgoročno lahko izgorelost pozdravi le učinkovita in trajna sprememba dejavnikov, ki so do izgorelosti pripeljali. Ti vzorci so del nas, našega načina razmišljanja in čustvovanja, pogosto pa se jih trdno oklepamo in se jim težko odpovemo, na nekatere smo tudi ponosni. In zato je mnogokrat dejansko učinkovita le strokovna pomoč v obliki psihoterapije.

V svoji praksi sem pomagala že številnim ljudem z izkušnjo izgorelosti. Nekaj let nazaj pa sem svojemu znanju in praktičnim izkušnjam, žal, dodala tudi lastno izkušnjo izgorelosti, iz katere sem se ogromno naučila. Ta znanja in izkušnje želim deliti tudi z drugimi, zato ustanavljam terapevtsko skupino za izgorele, v kateri se bomo učili prepoznati zgodnje znake izgorelosti, preprečiti napredovanje bolezni in ponovitve ter kateri so dokazano učinkoviti ukrepi ob izgorevanju, lahko pa kakšno rečemo tudi o prehrani, prehranskih dopolnilih in dopolnilnih metodah zdravljenja. Skupina bo začela delovati oktobra, v večernih urah v Ljubljani.

 Kaj je koristno vedeti o depresiji in antidepresivih?

Zaradi samomora znanega igralca Robbiea Williamsa, se v zadnje čase v javnosti veliko govori o depresiji in samomoru. Dejstvo je, da je depresija zelo pogosta bolezen, ki ima lahko tragične posledice. Dve tretjini oseb, ki naredijo samomor so pred tem kazale znake depresije. Zaradi same narave bolezni, neozaveščenosti in stigme, oboleli pogosto niti ne poiščejo pomoči. Slovenija je med evropskimi državami pri samemna vrhu po številu samomorov. Kljub resnostni in pogostosti te bolezni, je še vedno prisotno veliko zmotnih prepričanj, ki mnoge ovirajo na poti do potrebne pomoči in boljšega počutja. Zbrali smo 10 najpogostejših zmot:

1. MIT: “Žalost je znak depresije, vsi smo včasih malo depresivni.”

RESNICA:

Žalost je, sicer, lahko le eden od znakov depresije, ni pa edini. Depresija je veliko več od žalosti. Včasih obolela oseba niti ni nujno žalostna, je pa apatična, brez volje in izgublja interes za stvari, ki so ji prej veliko pomenile. Zraven so še pogosto prisotne motnje spanja in apetita, pomanjkanje energije, miselna in telesna upočasnjenost ali razdražljivost, motnje koncentracije, občutki krivde, brezupa in samomorilne misli. Da bi lahko postavili diagnozo velike depresivne epizode , morajo simptomi biti prisotni večino časa, večino dni v tednu, vsaj 2 tedna zapored. Velikokrat simptomi trajajo še veliko dlje.

V vsakdanjem življenju besedo depresija pogosto zlorabljamo; oseba je “v depri”, je “padel v depresijo”, ker ima težave v službi, ali pa je malo depresivna, ker si ne more kupiti novih čevljev... Tako dobimo vtis, da je depresija nekaj prehodnega, nedolžnega in predvsem nekaj, kar “ima” vsak.

Resnica je, da je depresija resna bolezen.

2. MIT: “Depresija je posledica šibkega karakterja - premaga se jo z močjo volje. Pravi dedci niso nikoli depresivni“

RESNICA:

Depresija je v resnici posledica porušenega ravnovesja določenih nevrotransmiterjev v možganih. Moč volje, sicer veliko pomaga pri zdravljenju in znak močne volje ter “trdnosti karakterja” je ravno v tem, da znamo poiskati  pomoč, ko jo potrebujemo.

Za depresijo pogosteje obolevajo ženske.

Zanimivo je, da moški pogosto nimajo enakih znakov bolezni kot ženske. Pri “moški depresiji” so večkrat kot žalost, v ospredju razdražljivost, nemir jezavost, pa tudi agresija . Ženske pogosteje zbolijo za depresijo, vendar so najbolj rizični za samomor prav depresivni moški srednjih let. Nevarnost dodatno naraste, če je prisotna tudi zloraba alkohola.

3. MIT: “Depresija je posledica stresnih življenskih dogodkov.”

RESNICA:

Določeni stresni dogodki so lahko le sprožilci depresivne motnje. Raziskave so dokazale povezanost depresije predvsem v povezavi s sledečimi življenskimi dogodki: z izgubo starša pred 11. letom starosti, s smrtjo partnerja in brezposlenostjo.

Velikokrat pa se depresija pojavi brez konkretnega sprožilnega dogodka.

4. MIT: “Depresija se zdravi z zdravili - jemlješ tablete in ozdraviš.”

RESNICA:

Stvari, žal, niso tako enostavne. Na voljo imamo resnično celo vrsto antidepresivov, a idealnega, ki bi bil učinkovit, varen in brez stranskih učinkov (še?) ni.

Za izbiro “ta pravega” antidepresiva je potrebno veliko znanja, pravilnega prepoznavanje in tolmačenje znakov in simptomov (dovolj časa za pregled pacienta), dobro sodelovanje pacienta pri zdravljenju, itn.. Pri tolikih dejavnikih, ki vplivajo na uspešnost izbire antidepresiva, ne preseneča dejstvo, da izbrani antidepresiv ne deluje kar pri eni tretjini pacientov.

Raziskave so pokazale, da je najbolj učinkovito zdravljenje kombinacija zdravil in psihoterapije.

5. MIT: “Antidepresivi so samo kemija. Z veliko se gibanja, dovolj spanja in zdravo prehrano  boste depresijo premagali.”

RESNICA:

Res je, antidepresivi so kemične snovi.  A, če smo malce pikolovski, je naš celoten organizem narejen iz kemičnih snovi.  Najmočneši strupi so popolnoma naravni., zato je argument  da so AD-ji kemične snovi in posledično nevarne, popolnoma zgrešen.

To je eno od najbolj nevarnih prepričanj, ker lahko vpliva na to, da oboleli ne poišče pomoči, ali da ne želi jemati predpisanih zdravil.

Nasvet o gibanju, spanju in prehrani, je dobrohoten in velikokrat slišan nasvet iz ust osebe, ki nima dovolj vedenja o depresiji. Problem je ravno v tem, da oboleli nima energije za gibanje, saj včasih komaj vstane iz postelje, kaj šele, da bi poskrbel za dnevno higieno in zunanji videz.  Depresiven človek marsikatero noč prebedi in je utrujen ali pa bi kar naprej samo spal, nima apetita, ali pa ga ima preveč in se redi.

To so različni obrazi depresije in s takimi nasveti samo dodatno vzbujamo občutke krivde pri obolelem kateri v takem stanju NE MORE misliti pozitivno!

6. MIT: “Antidepresivi provzročajo odvisnost. Ko jih enkrat začneš jemati, jih boš moral do konca življenja.”

RESNICA:

Antidepresivi NE provzročajo nikakršne odvisnosti.

To zmotno prepričanje je verjetno posledica tega, da je pri nekaterih potrebno postopno ukinjanje, saj sicer pride do t.i. “rebound” fenomena – ponovnega pojavljanja simptomov zaradi katerih smo zdravilo predpisali. Ne gre za odvisnost saj simptomi v nekaj dnevih izzvenijo, tudi če antidepresiv naglo ukinemo. Koliko časa se antidepresiv jemlje je odvisno od samega poteka bolezni.  Navadno po prvi epizodi depresije ali anksioznosti svetujemo jemanje AD-ja vsaj eno leto, po drugi vsaj dve leti, če pa se bolezen večkrat ponavlja, je možno tudi doživljensko zdravljenje, so pa to redki primeri

7. MIT: “Antidepresivi samo poslabšajo stanje, ko jih nehamo jemati, se depresija vrne v še močnejši obliki.”

RESNICA:

Antidepresivi učinkovito odpravljajo simptome depresije in tesnobe.

Vzrokov  teh bolezenskih simptomov pa antidepresivi ne morejo odpraviti, zato se bolezen včasih ponavlja. Navadno so naslednje epizode hujše od predhodnih.

Ravno zato je pomembno, da pacient kombinira zdravljenje s psihoterapijo, ki mu lahko pomaga razrešiti vzroke simptomov.

Za poslabšanje stanja torej niso “krivi” antidepresivi temveč potek bolezni, ki je pogosto poln vzponov in padcev.

8. MIT: “Depresija je posledica pomanjkanja serotonina.”

RESNICA:

V nastanek depresije ni vključen samo serotonin, temveč še veliko drugih nevrotransmiterjev v možganih.  Verjetno ne gre za absolutno pomanjkanje nekaterih nevrotransmiterjev, ampak za relativno pomanjkanje. Namreč, večina antidepresivov deluje tako da poveča razpoložljivost nevrostransmiterja, ne pa njegovo količino.

9. MIT: “Pod vplivom antidepresivov postanemo “zombiji”, otopelih čustev in spremenjene osebnosti.”

RESNICA:

To je zelo pogosto prepričanje. Najpogosteje se na “otopela čustva” pritožujejo tesnobni bolniki. Kljub temu, da je tesnoba, zelo neprijeten občutek, se ga s časom nekako navadimo, verjetno zato, ker tesnoba “prekrije” vsa druga čustva. Ko se tesnoba umiri, oseba ima občutek, da ne čuti več ničesar, v resnici pa ne čuti tesnobe, na katero je navajen, in se je treba s časom prilagodit na širok nabor čustev ki jih čutimo kadar smo zdravi. Antidepresiv ne more spremeniti osebnosti.

10. MIT: “ Antidepresivi provzročajo samomore.”

RESNICA:

Antidepresivi NE provzročajo samomorov.

Samomori so lahko posledica bolezni, in ne jemanja antidepresivov.

Je pa res, da so samomori bolj pogosti v začetnem obdobju jemanja antidepresivov. Antidepresivi, namreč, ne odpravljajo vseh simptomov bolezni hkrati.,  zato so samomori bolj pogosti v obdobju ko bolnik pridobiva na energiji in volji, občutki žalosti in obupa pa so še prisotni

Zato se pri rizičnih bolnikih antidepresivi uvajajo pod nadzorom zdravstvenega osebja, v bolnišnici. 

Kaj je Transakcijska analiza?

Psihoanaliza-kako se je vse začelo...

V zgodnjih 20-tih letih prejšnjega stoletja je Sigmund Freud začel z ustvarjanjem lastne teorije o osebnosti. Freud je verjel, da se osebnost sestoji iz 3 glavnih delov, ki delujejo skupaj in tako ustvarjajo kompleksna človeška vedenja.

Te tri komponente je imenoval Id, Ego in Superego. Freud je bil prepričan, da morajo biti te tri komponente uravnovešene ter, da je to predpogoj psihičnega zdravja in osebnostne stabilnosti. Po Freudu, je Id iracionalni, emotivni del osebnosti, Ego je racionalni del, Superego pa moralni del osebnosti, ta zadnji naj bi bil pod vplivom tako staršev, kot tudi družbe. 

Največji doprinos Freuda, je bilo verjetno njegovo mnenje, da je osebnost večplastna, ter da je med deli iste osebnosti možen konflikt. Interakcija med različnimi deli osebnosti in morebitni konflikti med njimi, ustvarjajo naše misli, občutke in vedenje.

Vstanovitelj transakcije analize, Eric Berne, rojen l.1910,  je bil psihiater in se je izobraževal za psihoanalitika. Vendar je do psihoanalize bil kritičen in zato ni bil nikoli sprejet v psihoanalitičnih krogih. S časom se je odločil, da bo razvil povsem novo vejo psihoterapije. 

Na Erica Bernea je velik vpliv imel tudi nevrokirurg Dr. Wilde Penfield, in njegove raziskave funkcioniranja človeških možganov. Penfield je namreč ugotovil, da električna stimulacija obsenčnega dela možganske skorje provzroča pojav spominov, hkrati so se pojavljali tudi občutki vezani na prej pozabljeni dogodek.

Penfieldove raziskave so pomembno vplivale na Berneovo ustvarjanje transakcijske analize. Na osnovi teh raziskav je Berne zaključil naslednje: 

1. Človeški možgani delujejo kot video-kamera, neprestano snemajo dogodke okrog nas. In čeprav se teh dogodkov morda ne spomnimo, so vseeno zabeleženi v naših možganih.

2. Tako dogodek, kot tudi občutki vezani z njim, sta v možganih shranjena. Dogodek in občutki vezani nanj so močno povezani in jih ni mogoče priklicati posamezno.

3. Ko prikličemo določene spomine, ponovno doživljamo iste občutke kakor smo jih doživljali ob dogodku.

4. Oseba je lahko istočasno v dveh ločenih stanjih, v enem podoživlja iste občutke, v drugem se lahko, popolnoma racionalno pogovarja o istem dogodku.

Kaj sploh je transakcija?

Eric Berne je svojo teorijo razvijal leta. Ključ za razumevanje njegove teorije je transakcija.

Najbolj enostavno je pomen transakcije razložil v knjigi Games people play (“Katero igro igraš”).

Slika 1. Prva izdaja knjige "Games people play iz l. 1969

V njej definira transakcijo kot enoto socialne interakcije, ki se sestoji od transakcijskega stimulusa in transakcijskega odgovora. Transakcija analiza se ukvarja s preučevanjem teh interakcij med ljudmi.

Kjub nekaterim podobnostim, Berneov pristop je bil veliko drugačen od Freudovog. Freud je pacijente spraševal o njihovih težavah. Berne pa je menil, da mora terapevt opazovati kaj mu pacijent v transakciji sporoča (besede, telesna komunikacija, obrazna ekspresija).

Tako je namesto direktnega spraševanja, Berne raje opazoval paciente v skupini in analiziral vse transakcije ki so se dogajale med pacientom in ostalimi člani skupine.

Berneova tri ego stanja

Poleg analize transakcij, je Berne identificiral ego stanje v vsaki transakciji. Vsaka oseba ima stalno vsa tri ego stanja.

1. Ego stanje Starša ki je nastalo posnemanjem svojih staršev ali drugih pomembnih oseb v zgodnji fazi otroštva (v prvih petih letih). Ko se oseba nahaja v ego stanju Starša, se vede, misli in čustvuje prav tako, kot je to počel eden od njegovih staršev. To se najbolj jasno izrazi pri vzgoji lastnih otrok. Tudi ko ego stanje Starša ni aktivno, se njegov vpliv pogosto opazi kot “vest”.

2. Ego stanje Otroka je ego stanje v katerem so zabeležena čustva ki so bila v otroštvu posledica zunanjih dogodkov. Ko je oseba v ego stanju Otroka, se vede, misli in čustvuje, tako kot je to počel kot otrok, starosti med 2 in 5 letom

3. Ego stanje Odraslega je ego stanje ki se formira zadnje in na nek način integrira znanje Starša, čustvovanje Otroka in realnost zunanjega sveta. V tem ego stanju, oseba objektivno preučuje situacijo, analizira svoje možnosti delovanja in se odloča za določen odgovor na dražljaj. Pogosto ga primerjajo z računalnikom tako, da ta računalnik upošteva vse podatke iz ego stanj Otroka in Starša in objektivne sedanje situacije (princip "tukaj in zdaj")

Slika 2. Strukturalna analiza ego stanj  

 Za tiste ki bi želeli izvedeti več, je to, bolj podrobno in z veliko primeri, razloženo v knjigah Erica Bernea ki so navedene v literaturi in so nekatere tudi prevedene v slovenščino.

Za razumevanje iger je pomembna dobra analiza ego stanj, in vešče analiziranje transakcij, ki so lahko različnih tipov in na različnih nivojih. Več o tem morda v naslednjih člankih.

Viri:

1. Berne, Eric. Transactional Analysis in Psychotherapy.
2. Harris, Thomas A. I’m OK – You’re OK ( Jaz sem v redu, ti si v redu).
3. Berne, Eric. Games People Play (Katero igro igraš).
4. Stewart, Ian and Joines, Vann. TA Today: A New Introduction to Transactional Analysis.
5. Uradna spletna stran Eric Berne