Izgorevanje je eno od tveganj, na katera bi morali biti pozorni mnogi ljudje. Predvsem tisti, ki si zastavljajo visoke cilje in imajo občutek, da zmorejo vse in jim vse uspeva (ali skoraj vse). Žal prav tisti redko opazijo, da nanje »preži zver«, ki ji rečemo tudi burnout sindrom, zelo potiho in neopazno, kot plenilec, ki lahko dolgo časa pritajeno čaka na svojo žrtev. Ko jo zagledamo, je že prepozno. Bolezen nas prizadene z vso močjo, dostikrat nam ne preostane več nobena rešitev. Popolnoma smo izčrpani in lahko le nemočno ležimo v postelji ter se sprašujemo, kaj se nam je zgodilo. Zveni znano?
Postopoma nato pridobivamo odgovore, običajno po dolgem iskanju, velikokrat šele po pravem romanju od zdravnika do zdravnika, od preiskave do preiskave, dokler končno nekdo ne omeni neke druge možnosti: sindroma izgorevanja!
Po kratkem občutku olajšanja, ker zdaj vsaj vemo, kaj nam je, se začne raziskovanje ‒ kateri so znaki, simptomi, kako naj se prepričamo, da gre prav za to?
K sreči se vse več govori o tem, informacij je veliko ... Morda celo preveč, saj se v množici informacij najde veliko vsaj nepotrebnih, če ne že škodljivih.
Če čutite fizično in psihično izčrpanost, postajate cinični, razdražljivi, občutite odpor do službe, čeprav ste jo še pred kratkim opravljali z veseljem, ne zmorete več opravljati nalog, ki ste jih do zdaj opravili brez težav, in imate občutek, da ste nezadovoljni, neizpolnjeni, nesrečni, je možno, da izgorevate. Zadnjo besedo sicer prepustite zdravniku, saj ni krvne preiskave ali testa, ki bi z gotovostjo določil diagnozo izgorevanja. Za diagnozo te bolezni je treba opraviti nekaj korakov, izključiti bolezni s podobnimi simptomi in se pogovoriti s strokovnjakom, ki izgorevanje zna prepoznati. Preberite tudi članek na povezavi: https://med.over.net/clanek/sindrom-izgorelosti-ko-je-vsega-prevec/?utm_source=forum&utm_campaign=title&utm_medium=search.
Čeprav čutimo, da kar naenkrat ne zmoremo več, je dejstvo, da se izgorevanje dogaja počasi; že veliko pred zlomom so prisotni opozorilni znaki, a jih, ko se prvič pojavijo, ne prepoznamo.
Nisem slučajno napisala ‒ »prvič«, saj se izgorevanje pogosto in rado ponavlja. Zakaj? Ker izgorevanje ni samo posledica delovnih obremenitev, je najprej in predvsem posledica sklopa osebnostnih lastnosti in prepričanj, ki nas počasi in neizogibno pripeljejo do točke, ko nas zastrašujoča izkušnja prisili k spremembi. In če teh sprememb ne opravimo, bodisi ker ne želimo bodisi ne znamo, in si ne poiščemo pomoči, se izkušnja ponavlja, dokler se iz nje končno nečesa ne naučimo ‒ predvsem poskrbeti zase, opaziti prve opozorilne znake in takoj ukrepati.
Pot nazaj z zadnje stopnje izgorevanja, ki ji rečemo tudi adrenalni zlom, je namreč dolga, mučna in polna zastojev. Če smo imeli na začetku bolezni občutek, da smo padli v globoko in temno luknjo, je pot iz luknje polna ovir, trnova in predvsem dolgotrajna. Okrevanje po adrenalnem zlomu lahko traja tudi več let, prvi znaki okrevanja, če je bolezen pravilno prepoznana in zdravljena, so opazni po nekaj mesecih, redkokdaj prej.
Pogosto me sprašujejo, kako zdravimo sindrom izgorevanja. Na to vprašanje ni enoznačnega odgovora. Veliko je odvisno od stopnje izgorelosti, preostale funkcionalnosti (vprašanje bolniškega staleža) in tega, kateri simptomi so najbolj moteči. V hudih primerih lahko uporabimo zdravila, običajno uporabljamo uspavala in pomirjevala (po potrebi), pri hudih simptomih anksioznosti in depresiji pa predpišemo antidepresive. Čeprav je pri izgorevanju učinkovitost antidepresivov nekoliko slabša, jih lahko uporabimo, in pri mnogo ljudeh imajo ugoden učinek, vsaj pri obvladovanju zelo motečih, akutnih simptomov. Vendar gledano dolgoročno lahko izgorelost pozdravi le učinkovita in trajna sprememba dejavnikov, ki so do izgorelosti pripeljali. Ti vzorci so del nas, našega načina razmišljanja in čustvovanja, pogosto pa se jih trdno oklepamo in se jim težko odpovemo, na nekatere smo tudi ponosni. In zato je mnogokrat dejansko učinkovita le strokovna pomoč v obliki psihoterapije.
V svoji praksi sem pomagala že številnim ljudem z izkušnjo izgorelosti. Nekaj let nazaj pa sem svojemu znanju in praktičnim izkušnjam, žal, dodala tudi lastno izkušnjo izgorelosti, iz katere sem se ogromno naučila. Ta znanja in izkušnje želim deliti tudi z drugimi, zato ustanavljam terapevtsko skupino za izgorele, v kateri se bomo učili prepoznati zgodnje znake izgorelosti, preprečiti napredovanje bolezni in ponovitve ter kateri so dokazano učinkoviti ukrepi ob izgorevanju, lahko pa kakšno rečemo tudi o prehrani, prehranskih dopolnilih in dopolnilnih metodah zdravljenja. Skupina bo začela delovati oktobra, v večernih urah v Ljubljani.